Pri nas na vasi se vsi dobro poznamo in smo prijatelji. Tako s sinom greva skoraj vsaki dan na sprehod. Pot poznava in bi jo lahko prehodila že v temi. Na poti srečava posede, malo poklepetamo in gremo naprej. En dan pa je bil doma sosed, ki ga ponavadi ni in je rekel, da bo sedaj okoli njegovega travnika električni pastir in da naj bom pozorna. Seveda tisti trenutek nisem vprašala zakaj ga bo napeljal, a sem sklepala, da se bodo pasle živali. Malo smo še poklepetali in nato sva šla naprej.
Ko je sin naslednji dan prišel iz šole, sva šla na sprehod. Spomnila sem se na električni pastir in že ko sem hotela narediti ovinek in iti po drugi poti je sin opazil konje. Bila sem presenečena, ko sem zagledala 4 prekrasne konje. To pa je bilo lepo videti. Sin je bil navdušen. Sinu sem povedala, da lahko električni pastir strese, zato morava biti še kako pazljiva. Ko sva se približala travniku, kjer so se pasli konji, so naju opazili. Vsi štirje konji so prišli do naju. Kako je bilo to lepo videti. Seveda sem bila pozorna na električni pastir, tako zaradi naju, kot tudi zaradi konj. Žal mi je bilo, da tisti dan nisva imela nobene hrane. Tako sem točno vedela, kako si bo sin želel vsak dan na sprehod. Če po resnici povem, si bom želela tudi jaz.
Naslednji dan sem poskrbela, da sva imela s seboj jabolka. Komaj sva čakala, da naju konji opazijo in da jih lahko hraniva. Lastnik ni imel prav nič proti, vedel je, da bova vedno prinesla pravo hrano, ki jo konji lahko jedo. Ko sva mislila, da naju bo električni pastir oviral, da ne bova mogla do konjev, lahko rečem, da sva konje lahko hranila in tudi božala. Dnevi, ko so bili konji na paši so bili prekrasni. …